Slovensko rekreativno kolesarstvo postaja čedalje bolj (za)resno. Za moški del rekreativnega kolesarjenja to velja že lep čas, v zadnjem času pa opažam, da se temu trendu pridružujejo tudi kolesarke. Še pred nekaj leti se je tistih nekaj redkih ljubiteljic specialk le »vozakalo« s kolesom. Danes, ko lahko trdimo, da je žensko kolesarstvo tudi v Sloveniji doživelo preporod, kar se kaže v strmem naraščanju števila kolesark, se punce ne »vozakajo« več, ampak kolesarijo. Nekatere še vedno same, nekatere pa ob boku z drugimi kolesarkami ali kolesarji premagujejo številne kilometre in višinske metre. Čedalje več se jih odloča tudi za preizkus svojih zmožnosti na rekreativnih dirkah, tistim najboljšim pa se vrata odprejo celo za preizkus v svetu elitnega ženskega profesionalnega kolesarstva.

Z občudovanjem prebiram objave o prevoženih kilometrih, višinskih metrih, povprečnih hitrostih itd. na socialnih omrežjih ali pogledam podatke na katerem od socialnih omrežij, prilagojenih posebej za športnike (npr. Garmin Connect, Strava itd.), in vsakič znova sem presenečena, kako resne so rekreativne kolesarke postale čez noč. Prav je tako, saj to pomeni, da se žensko kolesarstvo končno tudi v Sloveniji razvija v pravo smer.

Izgorelost in ženske na kolesu

Pa vendar poseganje po zvezdah in pretirano prizadevanje za čedalje boljše izide, čedalje višje, ekstremnejše cilje zahteva še težje in intenzivnejše treninge, tako da ob polnem delovniku in družinskih obveznostih pogosto zmanjka časa za počitek. Tega se običajno zavemo, ko je že prepozno. Raziskave so namreč pokazale, da telo v splošnem potrebuje od šest do 48 ur, da se obnovi. Čas regeneracije po treningu pa je odvisen od intenzivnosti treninga, vaše splošne fizične kondicije, vaše presnove, starosti itd. Če ne poslušamo svojega telesa, se lahko ujamemo v začarani krog kronične utrujenosti in izčrpanosti, napredka in želenih dosežkov pa kljub treningu ni in ne bo. Če ste se ustavile na tej točki, to na žalost pomeni, da ste dosegle stopnjo pretreniranosti, ki pomeni enako kot izgorelost oziroma tako imenovani burnout sindrom.

Znake pretreniranosti prepoznate po zmanjšani možnosti treniranja, motnjah spanca, zmanjšani želji po hrani, razdražljivosti, v skrajnem primeru tudi depresiji, nenavadnih nihanjih teže, najboljši pokazatelj, kako uspešno trenirate, pa je vaš srčni utrip v mirovanju. Izmerite si ga zjutraj, ko se zbudite. Njegova trenutna vrednost se ne sme razlikovati za več kot 10 odstotkov od vašega povprečnega utripa v mirovanju.

Če znakov pretreniranosti ne prepoznate pravočasno ali jih celo nočete prepoznati in jih pometate pod preprogo, se vam lahko zgodi, da bo vaše telo v tako ekstremnem stanju, da boste potrebovale več kot eno leto za ponovitev v normalno stanje. Možna posledica takšnega stanja je lahko tudi, da boste zasovražile svoj najljubši šport ali šport na splošno do konca svojega življenja. Zato nikoli ne ignorirajte znakov telesa.

Fantje, me smo boljše

Za vse radovedne in vedoželjne kolesarke si poglejmo še, kaj je glavno merilo, ki loči profesionalke od rekreativk. Za preskok na profesionalno raven so najpomembnejše ustrezne fizične predispozicije, ki so nadgrajene z močno voljo, željo po dirkanju, pogumom in glavo na mestu. Iz kakšnega testa ste oziroma kakšne so vaše fizične predispozicije, se da hitro oceniti s tako imenovanim obremenitvenim testom, med katerim športni strokovnjaki izmerijo vašo najvišjo porabo kisika oziroma VO2 max, ki se izraža kot relativna poraba kisika v mililitrih na minuto na kilogram telesne teže (ml/kg/min). Ker je poraba kisika sorazmerna s porabo energije, je ta podatek pokazatelj vaše aerobne učinkovitosti in hitrosti presnove, na njegovo vrednost pa vpliva število rdečih krvničk v vašem telesu, koliko krvi lahko vaše srce požene po žilah in kako dober je vaš živčno-mišični sistem. Višji kot je vaš VO2 max, več kisika lahko sprejme vaše telo in z njim oskrbi mišice, vi pa, po domače rečeno, lahko daste več od sebe. V kombinaciji z meritvami VO2 max, se običajno določijo še vaše cone srčnega utripa in poraba moči (zloglasni vati). Glede na takšno športnikovo celostno podobo strokovnjaki nato lahko optimizirajo načrt treninga za vsakega posameznika in »vzgojijo« športnika, ki je sposoben dosegati vrhunske izide.

Kot zanimivost naj omenim, da je v splošnem VO2 max povprečnih profesionalk večji od povprečnega moškega treniranega rekreativca. Fantje, zatorej ne zamerite, če vas kakšna gospodična kdaj z levo nogo prehiti v klanec. Sicer pa se številke za povprečnega kolesarskega smrtnika in smrtnico gibljejo nekje med 40–60 ml/kg/min, najvišjo poznano vrednost med kolesarji pa je dosegel nekdanji profesionalni kolesar Greg LeMonde, in sicer 92,5 ml/kg/min.

Glava je boljša od računalnika

Močno voljo potrebujete predvsem za leta neskončnih napornih treningov in številnih odpovedovanj, saj nobena zvezda ni rojena čez noč. Pogum in željo po dirkanju, tekmovanju pa morate poiskati v sebi. Če tega ne najdete, vam fizične predispozicije ne bodo kaj dosti koristile. Žal.

Na koncu naj še enkrat opomnim vse rekreativke, ljubiteljice kolesarstva, da ne pozabite, da je kolesarjenje vaš hobi, vaša izbira, kako preživljate prosti čas. Zato pri osebnih podvigih uporabljajte glavo in ne vedno merilnikov razdalj, povprečnih hitrosti ali moči. Zapeljite se včasih preprosto s prijateljico na klepet in kavo in uživajte z vetrom v laseh. Ve si to lahko privoščite, za profesionalke je kolesarjenje namreč služba in njihov delovnik je sestavljen iz skrbno načrtovanega treninga, počitka in vmesnih obrokov.

Vir: Polet.delo.si